SUMATRA
Otok izginjajočega
deževnega gozda in skrivnostnih Batakov
Otok izginjajočega
deževnega gozda in skrivnostnih Batakov
Sumatra je otok v zahodni Indoneziji in je
najzahodnejši od skupine tako imenovanih Sundskih otokov. S
površino približno 470.000 km2 je največji v celoti indonezijski otok
in šesti največji otok na sveut.
Prva
postaja - Nacionalni park Gunugn Leuser, v pogorju Barisan, med pokrajinama
Severna Sumatra in Aceh.
![]() |
Srečanje z orangutanom v gozdovih Gunung Leuser |
Treking skozi deževni gozd na Sumatri je obvezen. Srečanje z orangutanom v naravi je ena najboljših izkušenj, ki jih boste imeli v življenju. Sumatranski orangutan je eden od treh vrst orangutanov in ga najdemo le na severu Sumatre. Je redkejši od Bornijskega, vendar pogostejši od nedavno odkritega tapanulijskega, ki je prav tako s Sumatre.
Na
območju, ki obsega skoraj 8 tisoč kvadratnih kilometrov, trenutno živi
približno 5 tisoč orangutanov. Za vstop v džunglo je potrebna dovolilnica in čeprav
ni zagotovila za srečanje z orangutani in drugimi prostoživečimi živalmi, so ob
upoštevanju navodil vodiča, možnosti za to velike.
![]() |
Vasica Bukit Lawang |
Bukit
Lawang je majhna vasica ob reki Bohorok v provinci Severna Sumatra. Nahaja se
približno 86 kilometrov severozahodno od mesta Medan in je znana
predvsem po glavni dostopni točki v nacionalni park Gunung Leuser.
![]() |
Osnovna šola v Bukit Lawangu in otroci, ki so se z veseljem fotografirali |
Otroci v
Indoneziji obiskujejo šolo 6 dni v tednu. Oblečeni so v uniforme, ki so
obvezne, čevlji morajo biti črni, zaprti in z vezalkami.
Prvim
šestim letom osnovne šole sledijo tri leta nižje srednje šole in trije letniki
višje srednje šole. Osnovna šola nudi splošno izobrazbo, nižja srednja šola pa
izobraževanje, osredotočeno na določeno znanje ali delovno mesto.
Za osnovno
šolo ni šolnin, vendar so šole zelo iznajdljive pri iskanju dodatnih stroškov.
![]() |
Domačinke v tradicionalnih nošah |
Tangkahan,
znan kot skriti raj nacionalnega parka Gunung Leuser, je območje eko turizma v
okrožju Langkat na severni Sumatri. Nahaja se ob reki Kualsa Buluh ob
gostem deževnem gozdu, le 2 uri in pol od Bukit Lawanga.
Ta majhna,
odročna vas je bila zgrajena na območju trgovine s sečnjo gozdov v osemdesetih
in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker so lokalni prebivalci prepoznali
škodljivost sekanja gozdov, so se odločili, da bodo ustavili nezakonito sečnjo
in območje spremenili v funkcionalno, samooskrbno in ekološko naravnano
skupnost. Tako so aprila 2001 ustanovili turistični zavod Tangkahan in
prepovedali izkoriščanje okoliškega deževnega gozda. Ustanovili so enoto za
varstvo narave, ki še danes varuje nacionalni park in ga ščiti pred posegi.
![]() |
Slone lahko tudi okopaš, za kar si nagrajen z brezplačnim tuširanjem |
V Zavetišču
za slone Tangkahan trenutno živi 9 odraslih slonov in dva mladiča. Za njih
skrbijo skrbniki in ob plačilu vstopnine, ki je v celoti namenjena za stroške
zavetišča, lahko dan preživite v slonji družbi. Slone lahko skopate v reki, jih
nahranite ali se v slonji družbi podate na raziskovanje džungle.
![]() |
Vulkan Sinabung |
Vulkan
Sinabung je stratovulkan na planoti Karo v Severni Sumatri, 40 kilometrov od
supervuklanskega jezera Toba. Vulkan je
še vedno aktiven. Izbruhnil je v zgodnjih urah 29. avgusta 2010, septembra in
novembra 2013 ter januarja, februarja in oktobra 2014. 26. junija 2015 je bilo
evakuiranih najmanj 10 tisoč ljudi, ob izbruhu maja 2016 pa je piroklastični
tok ubil sedem ljudi.
Ketambe je
majhno in mirno mesto na najbolj južnem delu Aceha. V sedemdesetih letih
prejšnjega stoletja je indonezijska vlada poskušala povečati svoj vpliv v
regiji tako, da je zgradila hotelski objekt in poleg Bukita Lawanga je Ketambe
postal uradni vhod v narodni park Gunung Leuser.
Kutacane se nahaja v provinci Aceh. Dokaj veliko mesto s približno 100 000
prebivalci je zgrajeno ob glavni cesti in je kraj, kjer se križajo ceste in
srečujejo ljudje. Kutacane je znan tudi
kot glavna vstopna točka v narodni park Gunung Leuser.
![]() |
Jezero Toba |
Jezero Toba se nahaja na sredini severnega dela Sumatre, na nadmorski višini 900 metrov. Je
največje jezero v Indoneziji in največje vulkansko jezero na svetu. Dolgo je
približno 100 kilometrov, široko 30 kilometrov in globoko 505 metrov; na
sredini pa je majhen otok Samosir. Vključeno je v Unescov seznam svetovnih
geoparkov, posebno pa je tudi zaradi svojih prebivalcev, saj je domovanje
ljudstva Batak, ki izvira iz Mjanmara in Tajske. Bataki so ob jezeru
stoletja živeli v izolaciji in bili eni najbojevitejših prebivalcev Sumatre, ki
so ostali zvesti kanibalizmu vse do začetka 19. stoletja, ko so tudi uradno
sprejeli krščanstvo.
Jezero je
nastalo pred približno 74.000 leti kot posledica izbruha supervulkana, zaradi
katerega se je spremenilo podnebje. Gre za največji znani izbruh vulkana na
Zemlji v zadnjih 25 milijonih letih.
Polotok Tuk-Tuk na
otoku samosir je središče turistov, ki prenočujejo na otoku Samosir, saj ponuja
številne hotele in vile, kavarne, trgovinice s tradicionalnimi bataškimi
lesenimi izdelki; ob večerih pa lahko turisti uživajo v tradicionalni glasbi in
plesnih predstavah Batakov.
Za
sproščanje ob vodnih športih so ob obali na voljo čolni in kanuji, za
raziskovanje vasi in okolice, pa lahko najamete kolo ali skuter.
Batak Muzej
je ena izmed znamenitosti na otoku Samosir in se nahaja na koncu vasi Tomok.
Muzej je del kompleksa grobnice kralja Sidabutarja in se nahaja v manjši,
bataški tradicionalni hiši, zgrajeni pretežno iz lesa. Na ogled so izdelki
bataške kulture, ki ponazarjajo življenje Batakov v preteklosti.
![]() |
Vasica Batak domačinov |
Toba Bataki
živijo v zanje značilnih vaseh, ukvarjajo pa se predvsem z gojenjem riža in
zelenjave.Vasi so gosto strnjene, zaradi varčevanja z zemljo pa so omejene na
največ 10 domov. Vsaka vas je v bližini vodotokov in polj, velikokrat pa so
pred vsiljivci zaščitene tudi z bambusovimi palicami in drevesi.
Vsako Batak
ljudstvo ima svojo tradicijo in pravila, ki jih ohranjajo še danes. Središče
vasi je mogočno sveto drevo, nekoč temelj bataške religije, hiše pa so zgrajene
druga ob drugi, z značilnimi trikotnimi strehami, obrnjenimi proti ulici. Vsaka
hiša imja kaščo za riž, ulica, ki je nastala med vrstama hiš, pa se uporablja
kot območje za sušenje riža.
Hiše so
lesene ali iz bambusa, za vezavo uporabljajo palmova vlakna, streha pa je
slamnata.
Barve, ki
se uporabljajo pri gradnji hiš, so rdeča, bela in črna. Rdeča pomeni življenje
in je barva, ki jo uporabljajo tudi v
tradicionalnih oblačilih za poroke; črna
je barva smrti, bela pa barva božje svetosti.
Zelo
pomembni so tudi najrazličnejši okraski in ornamenti, ki velikokrat
predstavljajo živali in so namenjeni predvsem zaščiti pred zli duhovi.
Komentarji
Objavite komentar