SUMATRA 

Otok izginjajočega deževnega gozda in skrivnostnih Batakov




Sumatra je otok v zahodni Indoneziji in je najzahodnejši od skupine tako imenovanih Sundskih otokov. S površino približno 470.000 km2 je največji v celoti indonezijski otok in šesti največji otok na sveut.
Prva postaja - Nacionalni park Gunugn Leuser, v pogorju Barisan, med pokrajinama Severna Sumatra in Aceh.
Srečanje z orangutanom v gozdovih Gunung Leuser 

Treking skozi deževni gozd na Sumatri je obvezen. Srečanje z orangutanom v naravi je ena najboljših izkušenj, ki jih boste imeli v življenju. Sumatranski orangutan je eden od treh vrst orangutanov in ga najdemo le na severu Sumatre. Je redkejši od Bornijskega, vendar pogostejši od nedavno odkritega tapanulijskega, ki je prav tako s Sumatre.

Na območju, ki obsega skoraj 8 tisoč kvadratnih kilometrov, trenutno živi približno 5 tisoč orangutanov. Za vstop v džunglo je potrebna dovolilnica in čeprav ni zagotovila za srečanje z orangutani in drugimi prostoživečimi živalmi, so ob upoštevanju navodil vodiča, možnosti za to velike.

Vasica Bukit Lawang

Bukit Lawang je majhna vasica ob reki Bohorok v provinci Severna Sumatra. Nahaja se približno 86 kilometrov severozahodno od mesta Medan in je znana predvsem po glavni dostopni točki v nacionalni park Gunung Leuser.
Osnovna šola v Bukit Lawangu in otroci, ki so se z veseljem fotografirali

Otroci v Indoneziji obiskujejo šolo 6 dni v tednu. Oblečeni so v uniforme, ki so obvezne, čevlji morajo biti črni, zaprti in z vezalkami.
Prvim šestim letom osnovne šole sledijo tri leta nižje srednje šole in trije letniki višje srednje šole. Osnovna šola nudi splošno izobrazbo, nižja srednja šola pa izobraževanje, osredotočeno na določeno znanje ali delovno mesto.
Za osnovno šolo ni šolnin, vendar so šole zelo iznajdljive pri iskanju dodatnih stroškov.
Domačinke v tradicionalnih nošah

Tangkahan, znan kot skriti raj nacionalnega parka Gunung Leuser, je območje eko turizma v okrožju Langkat na severni Sumatri. Nahaja se ob reki Kualsa Buluh ob gostem deževnem gozdu, le 2 uri in pol od Bukit Lawanga.
Ta majhna, odročna vas je bila zgrajena na območju trgovine s sečnjo gozdov v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ker so lokalni prebivalci prepoznali škodljivost sekanja gozdov, so se odločili, da bodo ustavili nezakonito sečnjo in območje spremenili v funkcionalno, samooskrbno in ekološko naravnano skupnost. Tako so aprila 2001 ustanovili turistični zavod Tangkahan in prepovedali izkoriščanje okoliškega deževnega gozda. Ustanovili so enoto za varstvo narave, ki še danes varuje nacionalni park in ga ščiti pred posegi.
Slone lahko tudi okopaš, za kar si nagrajen z brezplačnim tuširanjem

V Zavetišču za slone Tangkahan trenutno živi 9 odraslih slonov in dva mladiča. Za njih skrbijo skrbniki in ob plačilu vstopnine, ki je v celoti namenjena za stroške zavetišča, lahko dan preživite v slonji družbi. Slone lahko skopate v reki, jih nahranite ali se v slonji družbi podate na raziskovanje džungle.
Vulkan Sinabung

Vulkan Sinabung je stratovulkan na planoti Karo v Severni Sumatri, 40 kilometrov od supervuklanskega jezera Toba. Vulkan  je še vedno aktiven. Izbruhnil je v zgodnjih urah 29. avgusta 2010, septembra in novembra 2013 ter januarja, februarja in oktobra 2014. 26. junija 2015 je bilo evakuiranih najmanj 10 tisoč ljudi, ob izbruhu maja 2016 pa je piroklastični tok ubil sedem ljudi.
Ketambe je majhno in mirno mesto na najbolj južnem delu Aceha. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je indonezijska vlada poskušala povečati svoj vpliv v regiji tako, da je zgradila hotelski objekt in poleg Bukita Lawanga je Ketambe postal uradni vhod v narodni park Gunung Leuser.
Kutacane  se nahaja v provinci Aceh.  Dokaj veliko mesto s približno 100 000 prebivalci je zgrajeno ob glavni cesti in je kraj, kjer se križajo ceste in srečujejo ljudje. Kutacane je znan tudi  kot glavna vstopna točka v narodni park Gunung Leuser.
Jezero Toba

Jezero Toba se nahaja na sredini severnega dela Sumatre, na nadmorski višini 900 metrov. Je največje jezero v Indoneziji in največje vulkansko jezero na svetu. Dolgo je približno 100 kilometrov, široko 30 kilometrov in globoko 505 metrov; na sredini pa je majhen otok Samosir. Vključeno je v Unescov seznam svetovnih geoparkov, posebno pa je tudi zaradi svojih prebivalcev, saj je domovanje ljudstva Batak, ki izvira iz Mjanmara in Tajske. Bataki so ob jezeru stoletja živeli v izolaciji in bili eni najbojevitejših prebivalcev Sumatre, ki so ostali zvesti kanibalizmu vse do začetka 19. stoletja, ko so tudi uradno sprejeli krščanstvo.
Jezero je nastalo pred približno 74.000 leti kot posledica izbruha supervulkana, zaradi katerega se je spremenilo podnebje. Gre za največji znani izbruh vulkana na Zemlji v zadnjih 25 milijonih letih.
Polotok Tuk-Tuk na otoku samosir je središče turistov, ki prenočujejo na otoku Samosir, saj ponuja številne hotele in vile, kavarne, trgovinice s tradicionalnimi bataškimi lesenimi izdelki; ob večerih pa lahko turisti uživajo v tradicionalni glasbi in plesnih predstavah Batakov.
Za sproščanje ob vodnih športih so ob obali na voljo čolni in kanuji, za raziskovanje vasi in okolice, pa lahko najamete kolo ali skuter.

Batak Muzej je ena izmed znamenitosti na otoku Samosir in se nahaja na koncu vasi Tomok. Muzej je del kompleksa grobnice kralja Sidabutarja in se nahaja v manjši, bataški tradicionalni hiši, zgrajeni pretežno iz lesa. Na ogled so izdelki bataške kulture, ki ponazarjajo življenje Batakov v preteklosti.
Vasica Batak domačinov

Toba Bataki živijo v zanje značilnih vaseh, ukvarjajo pa se predvsem z gojenjem riža in zelenjave.Vasi so gosto strnjene, zaradi varčevanja z zemljo pa so omejene na največ 10 domov. Vsaka vas je v bližini vodotokov in polj, velikokrat pa so pred vsiljivci zaščitene tudi z bambusovimi palicami in drevesi.
Vsako Batak ljudstvo ima svojo tradicijo in pravila, ki jih ohranjajo še danes. Središče vasi je mogočno sveto drevo, nekoč temelj bataške religije, hiše pa so zgrajene druga ob drugi, z značilnimi trikotnimi strehami, obrnjenimi proti ulici. Vsaka hiša imja kaščo za riž, ulica, ki je nastala med vrstama hiš, pa se uporablja kot območje za sušenje riža.
Hiše so lesene ali iz bambusa, za vezavo uporabljajo palmova vlakna, streha pa je slamnata.
Barve, ki se uporabljajo pri gradnji hiš, so rdeča, bela in črna. Rdeča pomeni življenje in je  barva, ki jo uporabljajo tudi v tradicionalnih oblačilih za poroke;  črna je barva smrti, bela pa barva božje svetosti.
Zelo pomembni so tudi najrazličnejši okraski in ornamenti, ki velikokrat predstavljajo živali in so namenjeni predvsem zaščiti pred zli duhovi.

Komentarji

Priljubljene objave